Vzgoja, posebno tista v predšolskih letih, je z mojega vidika en najpomembnejših vplivov na dojemanje sebe in življenja nasploh. Pa kljub temu ta vpliv ni dokončen v smislu: »Ah, kaj čem. Tako pač je.«
Situacijo dojenčka, otroka in odraščanje najraje upodobim, razložim kot list papirja. Na začetku kot nepopisan, se sčasoma nanj zapišejo besede, naši vzorci, ki jih nosimo s sabo v nadaljnje življenje. Vzorce ponotranjimo, zapišemo ob različnih življenjskih izkušnjah, tako pozitivnih kot negativnih. Sprva se pišejo kot velike tiskane črke, ki zavzemajo velik prostor, kasneje z leti se font pisave manjša, saj prostora ni več veliko.
Nič narobe. Vendar, ko nam v življenju ne gre, kot bi si želeli, pa je priporočljivo pogledati v svoj list papirja, se obrniti k sebi v svojo notranjost.
Vedno obstaja možnost, da tiste zapisane besede, tako male kot velike, »zradiramo«, transformiramo in napišemo novo besedo, vzorec, našo kvaliteto v bolj koristni verziji za nadaljnje življenje.
Iz tega sledi, da nič v tem življenju ni dokončno. Nemogoče lahko postane mogoče.
Se pa ob teh transformacijah, novih zapisih, dogajajo različni procesi. Transformacija »malih fontov« se hitreje pozna v življenju in z mojega vidika je proces ob tem tudi lažji.
Večji fonti, tisti osnovni zapisi, vzorci, ki so z nami že od samega začetka življenja pa predstavljajo temelj, na katerem smo do sedaj gradili, gledali na svet, si na tem ustvarjali vrednote, mnenja, načine delovanja.
Transformacija le teh zahteva precej več odprtosti posameznika in angažiranosti v življenju. Predstavljajte si, da se ob takšni transformaciji večina vsebine ter sam izgled lista papirja popolnoma spremeni. In tako je tudi v življenju… seveda v posameznikovo korist.
Življenje se začne vrteti v popolnoma drugo smer, želeno smer, odprejo se nove poti in kar je najbolj osvobajajoče – sprememba je trajna.
