Pred tabo je izpoved, življenjska izkušnja, kako včasih zgleda proces sprejemanja sebe. Taki kot smo, smo ok, čeprav nismo po družbenih normah.
Na poti ukvarjanja s sabo, pridejo na plano razna vprašanja. Prišel je tudi dan, ko sem se vprašala: »Polona, kaj pa tebe veseli v življenju?«
V poplavi raznih hobijev, ki sem jih zasledila pri drugih, mi resnično nič od tega ni bilo res domače. Pletenje, kuhanje, oblikovanje gline, sledenje modnim smernicam, računalniškim novostim…. ne, pri vsakem meni poznanem hobiju mi je nekaj manjkalo…
Ugotovila sem, da sem oseba, ki pač nima nobenega tako imenovanega hobija. Prvi trenutek sem se sama sebi zdela malce dolgočasna. Pa vendarle sem v sebi vseeno čutila ogromno enega življenja.
Pa sem se vprašala malo drugače: »Polona, kaj v življenju že počneš in to počneš strastno?«
Moja strast, radost v življenju je ravno življenje samo. Poleg sobivanja s svojimi otroci najraje preučujem življenje v sebi in življenje nasploh.
Medtem ko nekateri strast doživljajo ob plezanju po skalah, googlanju za novostmi v avtomobilski ali parfumski industriji, se učijo igranja na glasbene inštrumente…
Jaz sedim na kavču, hodim na Šmarko, se pogovarjam z otroki ali vozim avto ter se vmes poglabljam vase (ja, tako domače je, da lahko tudi med vožnjo), v svoje notranje kotičke sebe.
Naj se potrudim napisati, kako gre to poglabljanje pri meni …
Ohranjam stik s sabo, kar pomeni, da se hkrati poizkušam zavedati sebe in zunanjosti, da delam tisto, kar je meni všeč in naredim za druge takrat, ko to sama izberem. Stremim k temu, da se to zgodi čim večkrat brez povratnih pričakovanj, brez trgovine, brez daj-dam igre.
Kadar sem v tem »svojem« toku, gre »kot po maslu« bi rekli. Življenjska strast, energija se takrat multiplicira.
