Pokoravanje je, kadar nekdo daje večjo veljavo mnenjem, željam, včasih celo zahtevam drugih in deluje, kot so drugi rekli, pričakujejo od njega.
Nekateri se svojega pokoravanja niti ne zavedajo, saj redko kdaj zaznajo, da imajo tudi oni svoje unikatno mnenje, želje, itd. Takšni posamezniki dejansko ne želijo in/ali si ne upajo biti drugačni, samosvoji, edinstveni. Zunanjost jemljejo za sveto in velikokrat nimajo zaznave sebe kot enakovrednega zunanjim dogajanjem.
Kljub temu pa v svojih globinah po tem močno hrepenijo.
Sama sem bivala v pokoravanju leta in leta. Vse dokler nisem zbolela za rakom dojke. Takrat se je v meni porajalo nešteto vprašanj na temo: Zakaj jaz? Vse delam, kot drugi želijo. Sem prijazna, ustrežljiva, zanesljiva… Kaj delam narobe, da sem tako “kaznovana”?
Problem je bil v tem, da nisem upoštevala sebe, se izražala, bila jaz jaz, živela sebe.
Kmalu mi je postalo jasno, da zanikanje sebe in dajanje drugih na svoje prvo mesto, ni način, ki bi me peljal v zdravo prihodnost.
Prenehala sem ugajati drugim, jih postavljati pred sebe, jih poveličevati in s tem sebe poniževati. Prenehala sem dajati večjo vrednost drugim.
Začela sem poslušati sebe, se spraševati, kaj si želim zase, se izražati in živeti svoje življenje.
Vse to je imelo seveda tudi posledice v odnosih, okolici. Prihajalo je do nestrinjanj, konfliktov, tudi razdorov. Vsemu temu sem se prej spretno izogibala s pokoravanjem. Na račun koga? Sebe seveda. Nič drugega nisem izgubljala kot sebe. Nihče drug ni bil na slabšem kot jaz. Tu mi je bilo jasno, da je pokoravanje postalo moja zgodovina.
Imaš tudi ti dovolj pokoravanja drugim?
Pripravila sem nekaj vprašanj, napotkov, ki ti bodo pomagala k večji jasnosti, kako izstopiti iz pokoravanja drugim.
- PRVIČ
Sklepam, da če si z branjem prišel/a do tukaj, si prepoznal/a vsaj en primer pokoravanja pri sebi.
To prepoznanje je dober znak in pomeni, da se vsaj v delčku ne strinjaš z mnenjem drugega, žejami, morda pričakovanji drugih.
Lahko pa da te vse skupaj že prav pošteno moti.
- DRUGIČ
Torej … kako v teh frustrirajočih momentih nestrinjanja ravnati?
Namesto, da gre vsa tvoja energija v nestrinjanje in upor, morda kdaj celo kreg, jo je bolje usmeriti v konstruktivno smer. To je v vprašanje, ki ga zastaviš sebi:
Kaj si v tem primeru želim jaz? Kakšno pa je moje mnenje v tej situaciji?
- TRETJIČ
Super! Ko imaš svoj pogled, svoje mnenje, poznaš svoje želje, je pred izražanjem priporočljivo vedeti še tole.
“Nihče na tem svetu ni več ali manj. Vsi smo enakovredni. Vsak od nas pa ima na vsako stvar, situacijo tudi svoj pogled. Na tem osebnem nivoju, ko smo si en drug drugemu unikatni, so tako unikatni tudi naši pogledi, mnenja. Torej ni ga človeka, ki bi imel za vse na svetu edino on prav. Relativno je, zato kreg, kdo ima prav in kdo narobe nima smisla. Ne izgubljat energije za takšen kreg.
Kako to spraviti v prakso?
- ČETRTIČ
Izražanje svojega pogleda, mnenja, želje drugemu v zavedanju, da ima tako on prav kot tudi ti. Vajini mnenji, pogledi, želje…in tudi vidva/vidve… vse je enakovredno.
Svoj pogled, mnenje, želje predstaviš drugemu.
Lahko začneš z:
“Ok. Slišim tvoj pogled, mnenje, želje… ampak na moji strani pa je takole: Sam/a imam takšno mnenje, pogled, želje: (in poveš svojo plat)”
Priporočljivo je, da pri komuniciranju ostajaš na svoji strani, govoriš o sebi in ne kritiziraš drugega. S takšno komunikacijo namreč ustvarjaš prostor, da te bo sogovornik lažje slišal, razumel, hkrati pa se tudi možnosti za konflikt zmanjšajo.
- PETIČ
V tem delu pa je priložnost, da tudi dejansko izstopiš iz pokoravanja in sicer tako, da se odločiš in slediš svojim željam, mnenju, pogledu. Nič ni narobe, če ni strinjanja. Nič ni narobe, če eden vidi stvari drugače kot drugi. Kar je pomembno, da sta obe strani, tako ti kot tvoj sogovornik pomirjena s sabo in z mnenjem, željami, pogledi drugega.
Želim ti prijeten in lahkoten vstop v tvoje novo življenje!
