Zunanjost je ogledalo naše notranjosti ali če pogledamo bolj konkretno: »Kar vidimo v svojih otrocih je le odsev nas samih.« Nič koliko situacij prej že in tudi zadnja mi zgornjo trditev potrjuje. Konkretno me je “dušilo”
Ne dolgo nazaj je hčerka naredila pogumen, velik življenjski korak k njeni samostojnosti. Odločila se je, da gre pri 9ih letih popolnoma sama, brez predhodnih poznanstev na umetniški tabor za 6 dni.
Ok, sem si rekla. Poznala sem vodjo tabora in vedela, da bo zanjo kot ostale otroke kvalitetno poskrbljeno. Na moji strani je ostajala skrb glede njene socializacije in podpore v primeru stiske.
Izziv mi je bil pustiti otroka, ki nima tistega širokega nasmeška na obrazu ob odhodu, ampak zatrjuje, da ji je ok, da oba starša greva….
Uf, to me je konkretno zvijalo skoraj vseh 6 dni.
Kako sem se čez te dni prebijala?
Spraševala sem se, kako je, kaj dela, je vse ok z njo….
Dokler se nisem vprašala, ali bo zmogla…
In v istem trenutku vprašala samo sebe: “Boš ti zmogla?”
Ja, zjokala sem se. Svojo skrb in svoj strah sem izrazila skozi solze…. in me je postalo dodatno še sram ob spoznanju, da mi manjka zaupanja vanjo.
Omg!
Ne zaupam v sposobnosti svoje hčerke, v njen pogum, ki je stokrat večji, kot sem ga imela sama v tistih letih. Namreč takih korakov nisem uspela narediti tam do 20tega leta!!!
Vsa ta drama, proces, vsa čustva so bila odraz moje notranje deklice. Kljub temu, da sem danes samozavestna, polna zaupanja vase…. so v tej situaciji ven privrela takratna moja nezaupanja vase, dvomi, strah … Sama takrat nisem zmogla, ampak moja hči pa je drugo bitje, ki danes lahko.
Uspela sem videti širšo sliko celotnega dogajanja.
V soočanju s svojimi privrelimi čustvi ter s sprejemanjem sebe kot deklice, ki takrat ni zmogla in je dvomila vase, sem uspela videti širšo sliko celotnega dogajanja.
S tem procesom, poglabljanjem vase, sem prepoznala ločenost med sabo, svojimi čustvi, svojo hčerko ter njenim doživljanjem, ki je lahko in tudi je popolnoma drugačno od mojega.
V naslednjem trenutku sem se zavedla tudi, kako je v globini tega zavedanja kljub vsemu vse povezano. S svojim zaupanjem vase, sprejemanjem sebe, edino tako lahko iskreno, pristno zaupam v svojo hčerko in njene življenjske korake.
In šele tu v globini iskrenega zaupanja, ji lahko nudim tisto pravo podporo, ki se ne glede na to, kako daleč sva, zazna, vzklije ter začuti v njeni notranjosti.
