Nova KARUNA zgodba govori o transformaciji, kako sem svojo nemoč pretvorila v moč. Dovolj sem imela svojih podrejanj, šibkosti in občutka manjvrednosti. Želela sem si, da se kdaj upošteva tudi moje mnenje, priznava tudi moj pogled. Lačna sem bila enakovrednosti, samozavesti in notranje moči. Vendar po vseh letih svojih notranjih hrepenenj, se mi je želja le uresničila.
Včasih sem bila precej negotova oseba. Bila sem polna dvomov vase, nemoči, strahu. Samozavest in odločnost nista bili moji odkriti kvaliteti. Vse to se je kazalo že v otroštvu, kasneje pa tudi v odrasli dobi.
Pika na i moji nemoči, strahu, manjvrednosti, nesamozavesti je bil dogodek v zadnji službi, kjer sem bila v vlogi podrejene.
Nekega dne, ko sem pripravljala finančni izračun… vanj sem vložila ogromno svoje energije. Namreč vedno so me pritegnile finančne analize, kalkulacije. Prišla sem do zaključka, ponosna na svoj izdelek, ki nam je olajšal nadaljnje poslovanje. Vendar se je ta blišč hitro razblinil…
Izračune sem predstavila nadrejeni osebi, ki ,ne vem točno za kaj, se je začela name dreti in kritizirati izračun. Vpitja, kreganja res nikoli nisem marala in če sem le mogla, sem se mu izognila. Tukaj pa sem bila »v samem kotlu«. Vedela sem, da je moj dober izračun, zato sem takrat s svojega stališča zavpila nazaj!
Le kako je bilo slišati to vpitje iz notranje nemoči, strahu, dvoma vase, vloge žrtve… Glas se mi je tresel, bilo je nerazločno, hitro in iz pisarne sem izginila v trenutku. Sedla sem za svojo mizo, se vidno tresla in šlo mi je na jok.
Ravno ta primer sem kmalu kasneje izpostavila na terapiji TCT®.
Seveda sem si želela postati močna, samozavestna, odločna, svobodna,… Ampak v meni so se v takšnih situacijah konstantno oglašali občutki strahu, nemoči, krivde, zamere, jeze, žalosti. Sama sebe sem doživljala kot manjvredno, majhno, … tako majhno, da sem zavzela stališče, da me ni, da ne obstajam.
Vsa ta doživljanja v sebi niso bila odvisna od zunanjega sveta, niso jih povzročale osebe, s katerimi sem se znašla v konfliktnih situacijah. Za to niso bili krivi narobe postavljeni planeti, vreme, ureditev države. Niti niso bili krivi predniki, da sem vse to podedovala.
Za vse to sem bila odgovorna jaz, da ta pogled nase, doživljanje sebe »vlečem« skozi življenje ter ga obujam v podobnih situacijah.
In v vsej tej spretni igri, za katero sem se odločala sama, sem imela prikladen izgovor, da se nisem rabila direktno soočit v konfliktu z nasprotno osebo ter sem tako lahko ostala skrita v nekem navidezno varnem, mirnem (no, ja :)) stališču.
Hkrati pa sem v vsem tem bežanju pred soočenjem zanikala sebe, svojo moč, odločnost, samozavest, direktnost, resnico, življenje…
Ob spoznanju vseh teh vidikov, je »zastor padel«, igra je bila razkrita in postala je precej nesmiselna.
Doživljanje sebe kot nemočne, manjvredne, majhne in celo neobstojne osebe, je postal absurd!
Vse se je dogajalo na popolnoma zavestni ravni, pogled je bil jasnejši in v sebi sem se zavedela življenjskega žara, strasti ter vsega tega, pred čimer sem prej bežala in se nisem upala pokazati takšna, kot v resnici sem.
Občutek te jasnosti, svobode, vrednosti, samozavesti in predvsem dovoljenja, ki sem se ga zavedela v sebi, da je v popolnosti dovoljeno tudi meni, da sem, takšna kot sem…. To mi je spremenilo pogled nase, na življenje ter življenje samo.
Od te TCT® terapije dalje se nikoli v svojem življenju nisem več počutila nesamozavestno, manjvredno, žrtev. V odgovornosti zase in za svoje življenje sem prepoznala moč, jasnost in odločnost. Sama odgovornost je postala vodilo mojega življenja.
Dejansko so se začele dogajati spremembe v mojem življenju. Odstirali so se mi odgovori na vprašanja, kaj si zase želim, kaj želim v poslovnem življenju početi, na kakšen način, kako želim živeti svoje življenje in še mnogo drugih odgovorov.
Nekateri ljudje so odhajali z mojega življenja, prihajali so novi. Stare »moram« navade sem opustila in si izbrala »želim« navade. Dneve sem si pričela krojiti po svojem občutku in trenutnih navdihih. Urnik sem imela, vendar sem v njem vedno bolj uživala.
Na to terapijo sem že popolnoma pozabila. Ni se zgodil noben dogodek, vpitje, podobno preteklim… dokler.
Nekega dne. Mislim, da je minilo več kot leto… Sem se zapletla v konflikt, kjer je nasprotna oseba povzdignila glas in fizično stala pred mano, medtem ko sem jaz sedela.
Niti fizična postavitev me ni ustavila. Iz sedečega položaja, sem se katapultirala in se z vso svojo močjo postavila zase, odločno, zvočno prodirajoče in jasno, da postavljam svojo mejo in ne dovolim manipulacij. Konflikt je bil s tem končan in jaz sem sedla nazaj. Sama v šoku, saj mi je bilo to novo. Takrat sem se spomnila tiste terapije in sem prepoznala svoj napredek. Prav je bilo tako in všeč sem si bila takšna.
Napredek, ki sem ga prepoznala, sprejemanje sebe v tej odločni vlogi pa mi je doprinesel tudi k širšemu pogledu, priznavanju, sprejemanju, da je tudi drugim dovoljeno postati in biti takšni, kot si želijo sami.
