Naletavam na objave, v katerih nagovarjajo, spodbujajo “Sprejmi se, tud tak/a si vredna…” ali kot… “ni panike, če si danes cel dan v postelji… objemi se, imej se rad/a…” Hm… res mislite, da gre tako? Samo v glavi, mentalu? V enem trenutku “ne, ne, ne…sam ne delat tega, ker stara, to ni okej!!!” V drugem trenutku “dej, dej, dej… ja, sprejmi se!!!”
No, meni res ni bilo lušno poslušati nagovarjanja, pametovanja, nasvete drugih, jih lahkoverno preizkušati in ob itak neuspehih (ker nasveti bi verjetno delovali za njih, ne zame) se notranje spraševati, kako pa to, da meni ni uspelo? Sem naredila dovolj? Kaj bodo pa zdej rekli?
Ujeta v svoji mentalni kletki nisem prišla daleč. Iskreno, nisem prišla sploh nikamor.
Torej…
Neko mentalno nagovarjanje, prepričevanje lahko ustvarja samo stres, manjvrednost, frustracijo, ipd., pod katerimi butajo ven notranja prepričanja, ki jih ima posameznik do sebe. Ta se konfrontirajo z lastnimi pričakovanji in ustvarjajo notranji konflik, ki se odraža v čustvenih padcih z vmesnimi res kratkotrajnimi sladkobnimi vzponi.
Le ti pa ustvarjajo še večje hrepenenje, ki se ga raje ne gre zaznavati znotraj, saj je intenziteta premočna. Raje se ga obrne v zunanje hotenje po še lepšem izgledu, dobrih avtomobilih, še tretjemu novemu plašču, šestih čevljih, desetem parfumu, “primernemu” partnerju, predragih potovanjih za budget, ipd. Nato pa spet za vse to dokazovanje, delati od jutra do sutra, da se dokazovanje drugim lahko nadaljuje.
Ampak…
Nikoli ne bo bolje samo s prepričevanjem, pomembno je soočanje z občutki in čustvi znotraj nas, pomembno se je vsesti dol, “si naliti čistega vina” in sam sebi pogledati v oči ter se vprašati:
- “Si res tega želim?”
- “Si res želim živeti kot “zapoveduje” zunanjost, moda, status, družba, …?”
- “Si res želim zapraviti svoje življenje za to, da bom ustrezal/a, pripadal/a drugim?”
- “Kaj pa jaz?”
- “Kaj si želim?”
- “Kaj počnem v svojem življenju, pa se mi tega niti pod razno ne da…?”
- “Kako želim živeti svoje življenje, zase, v dobro sebi?”
- “Se želim še naprej naslanjati na druge, zunanjost? Ali si končno želim živeti iz srca, si izpolnit želje, se imeti resnično rad/a in sploh ne pomisliti na to, kaj bodo rekli pa drugi?”
V to smer pot ne pelje z glavo, ampak s srcem skozi naše občutke, čustva ter globlje v ozaveščanje in soočanje z notranjimi neučinkovitimi vzorci in prepričanji.
Trajni napredek (v srcu, ne mentalu) pa se ne zgodi samo s tem, da vemo, kako se dojemamo, temveč da se preko tega tudi osvobodimo in spremenimo svoj pogled nase in na življenje zunaj sebe.
Ja, na začetku je velikokrat težko, vendar trajni napredek je resnično neprecenljiv.
Zgodi pa se točno takrat, ko posameznik izbere, da se ne bo več trpinčil v starem načinu življenja in mu je korak v globino sebe ljubši.
[vc_row][vc_column][vc_empty_space][vc_column_text css=”.vc_custom_1670848977694{margin-top: 30px !important;margin-bottom: 20px !important;}”]
Naletavam na objave, v katerih nagovarjajo, spodbujajo “Sprejmi se, tud tak/a si vredna…” ali kot… “ni panike, če si danes cel dan v postelji… objemi se, imej se rad/a…” Hm… res mislite, da gre tako? Samo v glavi, mentalu? V enem trenutku “ne, ne, ne…sam ne delat tega, ker stara, to ni okej!!!” V drugem trenutku “dej, dej, dej… ja, sprejmi se!!!”
No, meni res ni bilo lušno poslušati nagovarjanja, pametovanja, nasvete drugih, jih lahkoverno preizkušati in ob itak neuspehih (ker nasveti bi verjetno delovali za njih, ne zame) se notranje spraševati, kako pa to, da meni ni uspelo? Sem naredila dovolj? Kaj bodo pa zdej rekli?
Ujeta v svoji mentalni kletki nisem prišla daleč. Iskreno, nisem prišla sploh nikamor.
Torej…
Neko mentalno nagovarjanje, prepričevanje lahko ustvarja samo stres, manjvrednost, frustracijo, ipd., pod katerimi butajo ven notranja prepričanja, ki jih ima posameznik do sebe. Ta se konfrontirajo z lastnimi pričakovanji in ustvarjajo notranji konflik, ki se odraža v čustvenih padcih z vmesnimi res kratkotrajnimi sladkobnimi vzponi.
Le ti pa ustvarjajo še večje hrepenenje, ki se ga raje ne gre zaznavati znotraj, saj je intenziteta premočna. Raje se ga obrne v zunanje hotenje po še lepšem izgledu, dobrih avtomobilih, še tretjemu novemu plašču, šestih čevljih, desetem parfumu, “primernemu” partnerju, predragih potovanjih za budget, ipd. Nato pa spet za vse to dokazovanje, delati od jutra do sutra, da se dokazovanje drugim lahko nadaljuje.
Ampak…
Nikoli ne bo bolje samo s prepričevanjem, pomembno je soočanje z občutki in čustvi znotraj nas, pomembno se je vsesti dol, “si naliti čistega vina” in sam sebi pogledati v oči ter se vprašati:
“Si res tega želim?”
“Si res želim živeti kot “zapoveduje” zunanjost, moda, status, družba, …?”
“Si res želim zapraviti svoje življenje za to, da bom ustrezal/a, pripadal/a drugim?”
“Kaj pa jaz?”
“Kaj si želim?”
“Kaj počnem v svojem življenju, pa se mi tega niti pod razno ne da…?”
“Kako želim živeti svoje življenje, zase, v dobro sebi?”
“Se želim še naprej naslanjati na druge, zunanjost? Ali si končno želim živeti iz srca, si izpolnit želje, se imeti resnično rad/a in sploh ne pomisliti na to, kaj bodo rekli pa drugi?”
V to smer pot ne pelje z glavo, ampak s srcem skozi naše občutke, čustva ter globlje v ozaveščanje in soočanje z notranjimi neučinkovitimi vzorci in prepričanji.
Trajni napredek (v srcu, ne mentalu) pa se ne zgodi samo s tem, da vemo, kako se dojemamo, temveč da se preko tega tudi osvobodimo in spremenimo svoj pogled nase in na življenje zunaj sebe.
Ja, na začetku je velikokrat težko, vendar trajni napredek je resnično neprecenljiv.
Zgodi pa se točno takrat, ko posameznik izbere, da se ne bo več trpinčil v starem načinu življenja in mu je korak v globino sebe ljubši.
[/vc_column_text][/vc_column][/vc_row][vc_row][vc_column][vc_empty_space][vc_cta h2=”” add_button=”bottom” btn_title=”Terapije TCT® >>” btn_color=”sandy-brown” btn_link=”url:https%3A%2F%2Fkarunakaro.si%2Fservice%2Fterapije-tct%2F|title:Terapije%20TCT%C2%AE”]Je bilo morda že dovolj trpljenja?[/vc_cta][/vc_column][/vc_row]
