Zgodba o prepletanju doživljanja notranje ženske z zunanjostjo, odnosom s hčerko. Zame še ena potrditev, da največ, kar lahko naredimo za otroke in druge je, da se osvobodimo destruktivnih prepričanj in se sprejmemo takšni, kot smo.
V poglabljanju vase, v svoje globine in zavedanje, da je zunanjost samo pokazatelj moje notranjosti, se je razkrilo tudi, da npr. pri vzgoji sploh ne gre za otroke, temveč doživljanje same sebe.
Šlo je in še vedno gre za notranji stik ter doživljanje svoje ženske in moške plati. Poznano je namreč, da v vsakem izmed nas “prebivata” tako ženski kot moški aspekt našega bitja.
Kako torej to izgleda v življenju?
Že skozi prebolevanje raka dojke sem spoznala, da mi je ženska plat bolj tuja kot moška. Zanimivo, da sem se tudi v mladosti bolj povezovala z moškimi kot ženskami. Moški način razmišljanja mi je bil “kul”, preprost, brez drame. Ženske so mi bile bolj tuje, zmedene.
Z boleznijo pa sem se začela tudi bolj posvečati svoji ženski plati. Sicer mi je za pot skozi bolezen prekleto prav prišla moška energija, odločnost, fokus in trdnost. Vendar pri vrnitvi naprej v življenje se mi je začelo zatikati.
Pojavljale so se situacije, izzivi, h katerim nisem mogla pristopiti z moško energijo. Življenje samo, znotraj mene kot zunaj je težilo k ravnovesju. To pa je pomenilo nič drugega kot odkrivanje, spoznavanje svoje notranje ženske.
Tudi tokrat se je stanje moje notranje ženske kazalo skozi odnos do hčerke.
Sprva je nisem zares slišala. Seveda, besede sem slišala, ki jih je izgovarjala, vendar nisem prepoznala njenih doživljanj ob tem.
Z mojega vidika in doživljanja je to nakazovalo na mojo odtujenost od svoje notranje ženske.
Kasneje ob prepoznavanju hčerkinih notranjih stanj, predvsem stisk, strahov, ipd., sem se znašla “popolnoma bosa”. Nisem imela pojma, kaj naj naredim. Prvi poizkusi so bili seveda same brce v temo.
V tistih časih nisem imela pogleda, o katerem govorim danes. Vse kar je bilo v mojih mislih, je bila želja, da se hčerka čim prej počuti bolje. Pač klasična mama, ki bi nastavila hrbet za leteče puščice, da ne zadenejo njenih otrok. 🙂
Ampak v prevzemanju odgovornosti za občutke drugih, tudi svojih otrok, ni bilo rešitve, ki sem jo iskala…
Z delom na sebi, svojem ženskem aspektu, svoji nežni plati, mehkobi, čutnosti, si dovoliti biti ranljiva, včasih tudi zmedena in predvsem si dovoliti ter sprejeti dramatiziranje, se je spremenil tudi pristop do hčerke.
Sprejemanje svoje celotne notranje ženske, mi daje kapaciteto vse to prepoznati v zunanjosti. Videti žar v njenih očeh, veselje, mehkobo in hkrati tudi prepoznati ter ostati z njo v njeni bolečini, stiski ter jo v vsem tem objeti. Ji v popolnosti dovoljevati, da je to, kar je, kar sama izbere.
In zanimivo!
Danes imam okoli sebe veliko žensk, čutnih, nežnih, takšnih, ki znamo zagnat pristno žensko dramo in se velikokrat v njej tudi pošteno nasmejemo.
Seveda, pa so moški ostali v mojem življenju. Saj veste… z njimi težko, brez njih še težje. 😉
