I have a confession to make …
V zadnjih letih sem razvila zase notranji mir, svobodo, zadovoljstvo. Ustvarila sem si življenje točno po svojih željah, merilih in resnično nisem imela nobenih problemov.
No, razen tistih, ki sem si jih načrtno ustvarila sama, da je bilo bolj zanimivo, dramatično in kot bolj živo. Lol! Res je izgledalo tako!
Trajalo je in trajalo. Celo v celi koronski dobi mi res ni bilo hudega. Dokler se nisem zavedla, da sem se zaprla sama vase.
Zbežala sem pred drugimi, saj mi je bilo težko gledati ljudi v oči. V njih sem prepoznala strah, trpljenje.
Nisem razumela, notranja bolečina me je preveč pekla… zato sem zbežala.
Zapiranje vase, bežanje pred sabo pelje v še večje trpljenje.
Ko sem spoznala, da delujem v napačni smeri in dokler nisem resnično naredila korak v smeri direktnega soočanja ter drugačnega delovanja, sem se v življenju spotikala sama vase, zaletavala v zid. Nič česar sem se lotila, ni steklo.
Moj Ego se je sesuval sam vase. Enkrat, dvakrat,… bolelo in peklo je vsakič, dokler nisem spustila svoj strah (tisti, ki sem ga gledala v zrcalu oz. v očeh drugih), svojo bolečino ter obrnila svoje žepe, razbila svoj lasten perfektno zgrajen image, svoje predstave in prepričanja.
…
In se odprla, zazrla v oči vsega kar obstaja zunaj ter prepoznala, da ni meja, ni ločenosti in da tista prava sreča (beyond imaginable) leži v brezpogojnem delovanju za druge. V iskreni, globoki želji, da bi drugi bili odrešeni trpljenja ter neprestano srečni.
Kaj pa jaz in moj Ego?
Nočem več skrbeti “samo za svojo rit”. Graditi srečo samo znotraj svojih zidov.
S to strategijo samo dolivam olje na bolečino, sama sebi “zadajam šamar”. Dovolj je bilo!
V prispodobi povedano… Ne zmorem se več nažirati ob tem, ko so drugi lačni!
Kaj narediti, kako podeliti, da bodo tudi drugi imeli kaj od tega?
Spomnim se trenutkov, ko nekomu nekja podariš iz čiste spontanosti po dajanju, deljenju te notranje sreče… in v njegovih/njenih očeh ujameš utrinek presenečenja, radosti in ta ista sreča vzplamti.
In tudi takrat, ko na zunaj morda ne izgleda tako, … To ne spremeni namena, sreče, ki se deli.
Ne glede na agregatno stanje… voda je vedno voda.
V nadaljnjem procesu sem potrebovala dodatno jasnost, prizemljenost.
Kaj prav zares je “brezpogojno delovanje za druge”?
Brezpogojno delovanje za druge ne pomeni razdajanja, altruizma v svojo škodo. Ne, to ni to.
Brezpogojno delovanje za druge JE resnično delovanje v korist drugih, v podporo njim na poti v smeri napredka.
Kar pa NI podpiranje lenobe, prenašanje izkoriščevanja, manipulacij, energijskega šlepanja, ipd. Tako podpiranje gre bolj v njihovo škodo.
Lahko se zato včasih brezpogojno delovanje za druge celo zdi, da to ni… saj izpade tudi oštro, strogo in celo zavračajoče, nesprejemajoče. Vendar za vsem tem v dejanjih vedno stoji samo dober namen.
V zadnjem času sem se v takšnih situacijah velikokrat znašla sama, se počutila odrinjeno, “na hladnem”. Danes lahko z vsem bitjem pritrdim, da je vse skupaj vedno podpiral samo dober namen.
V pravem brezpogojnem delovanju za druge je namreč vedno upoštevana odgovornost.
Vsak si sam ustvarja svoje življenje. Namen pa je, da se ga v tem podpre, doprinese, da samostojno izbere, da prične verjeti vase, … vse dokler ne doseže trajno srečo brez trpljenja.
Sam. V svojem ritmu. Saj nihče drugi ne more to doseči zanj.
